Zapuščeni kraji

Je Ptic, ki ga ni. Sta sokola, ki v tisini opazita in ulovita vse, ceprav ni nic. In tisina, ce je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoce vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streze. Zato so Zapusceni kraji zbirka imenovanja: ce so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prisle same k besedi, se ji ponujale in tekoce prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj nicesar, oziroma, kar pride, je nic.
S pesnikom vztrajajo samo imena, naucena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se pise. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato se ni prazen - v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba -, je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na povrsini. Vcasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razseznost, svoj zivi del, [ki] ostaja spodaj, skrit.
Takrat se odpira prostor za zeljo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniske) govorice, hladne in nenatancne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaze nekaj docela resnicnega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hocem ostati zraven. Spet drugic se vse, kar je, mraci in zliva v gosto crno ozadje za moten odsev v sipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto - v svoji sobi prizge luc.
Zaradi tega se crna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razlocila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, posevno stezo, lesketajoce listje. To je poteza, ki ne bo spremenila nicesar, vse kar pri njej steje, je le to, da je bila povlecena. Je cista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva