Utrip oranžnih luči na semaforjih

Moja poezija je odprta / naravnim dogodkom. Preprican sem, da tale stavek, ki se nekako nehote pojavi v pesmi Zep v srcu, iz ust Ane Pepelnik zveni predvsem ironicno, ceprav je za vecino bralcev njenega prvenca seveda resnicen, saj jo poznajo kot pesnico, ki je malce naivno odprta za snov vsakdanje izkusnje, s tem pa tudi za vsakrsne jezikovne umazanije in nenatancnosti, ki jih ta izkusnja prinasa s sabo.
Ti bralci bodo preseneceni nad gostoto in preciznostjo pesmi iz druge knjige, kjer avtorica definitivno zapusca svojo (nedvomno zanimivo) zamisel prvenca, da bi se - z vso spretnostjo, ki jo je pridobila v vmesnem casu - lotila pisanja, ki ne racuna vec na nobeno znizano tarifo, se vec: vkljucuje se v aktiven dialog in spor s smermi, ki prevladujejo v danasnji slovenski poeziji ali pa prav zdaj dobivajo veljavo.
Naceloma sem vnet zagovornik literature, ki je pozorna na to, kar je na dosegu roke, in seveda imam rad, ce se mimogrede nanasa tudi na stvari, ki so zunaj tega dosega. Prav taksne so nove pesmi Ane Pepelnik, ki - kot vsako dekle - rada pise o rozah, bombonih in oblekah, ceprav ji ni tuja niti kozmicna perspektiva, na videz vzeta naravnost iz Kocbeka, toda izpopolnjena na izviren nacin, z rahlim priprtjem ocesa: Vse tole je / nepozabno in otozno.
Podobno vesolju. Zep v srcu se mi zdi pomembna pesem, saj se brez sleherne poniznosti navezuje tako na O'Haro kot na Cucnika, torej na dva pesnika, katerih velik vpliv se pesnici pogosto ocita. Seveda tukaj ne gre za nikakrsen vpliv, temvec za igro s konvencijo, pri polni zavesti o tem, da je izcrpana. V zbirki se pojavi cel kup znamenitih ameriskih pesnikov (Rich, Stevens, Ashbery, Hass, Beckman, Liu), vendar so obravnavani skoraj tako kot skupina srbskih pesnikov, pri katerih je mogoce zaslediti kvecjemu motiv psa.
Prav tako pomembna je zakljucna pesem v knjigi Na prehodu, v kateri avtorica obracunava s pretencioznostjo, ki se je razpasla v najnovejsi poeziji (tako slovenski kot tudi poljski ali nemski). Ta se kaze v pretirani rabi "razpolozenjskih" pojmov tipa "angel", "sveca" ali "disati po luni", ki prihajajo iz obdobja najslabse razumljenega modernizma. Dejstvo, da obstaja nekdo, ki jim zna zadati neusmiljen udarec s svojo "rozo iz sponke za papir", me neizmerno veseli, se posebej, ce zna ta nekdo pisati tako sijajno pesnisko in pomensko zvenece stavke kot je: Za vsakim steblom trave je zdel / del zarka ki se se ni izzarel.
Adam Wiedemann