To ni Michel Foucault

Pri Zoranu Pevcu smo vajeni, da se pri oblikovanju svojih pesniskih zbirk posluzuje konceptualizma. Pricujoca zbirka To ni Michel Foucault svoj koncept izdaja ze v svojem pomenljivem naslovu, v katerem s pomocjo parafraze »magrittovskega zanikanja « nakazuje, da se bo avtor v pesmih preizpraseval o eksistenci in esenci dolocenih pojavnosti, in to predvsem na podlagi razmislekov, ki jih je o oblasti, spolnosti in norosti uvedel francoski filozof Michel Foucault.
Zunanja forma je urejena enotno, vsaka pesem ima po tri kitice, kitice po pet verzov, s tem da je osrednji tretji zamaknjen - kot da hoce z njim avtor dati tezisce posameznemu sklopu. Razgibani pesniski jezik prepleta besedje iz razlicnih podrocij, od popularne kulture do izrazov in citatov iz umetniskega miljeja in filozofije. S tem v pesmi opazno vpleta svoj referencni svet - svoj duhovni horizont, ki ga kot cuteco, ustvarjalno in razmisljajoce bitje doloca.
Navidezno zanikanje, refrenski »to ni« , uporablja kot orodje, s katerim vsakokratno obravnavano pojavnost loci od svoje konvencionalne percepcije in pomena, tako skusa skozi to svojstveno »dekonstrukcijo« s pomocjo inovativnega podobja in metaforike ustvariti nov uvid, ki vzpostavi novo pomensko polje in ponudi drugacne interpretacije.