Svinje brez biserov

Pregljevi protagonisti ne poznajo danasnjosti, ker zivijo zgolj svojo izprano vsakdanjost, tare jih, brezlicna in votla, nenehno jedka njihovo dostojanstvo, tako da ostajajo brez upanja na spremembo. Razen ce ... Pravzaprav je skoraj edino, kar jih lahko izstreli iz omenjene moraste vsakdanjosti, patologija, torej nasilje, norost nasilja. Zlo. Pri tem pocetju seveda v trenutku pozabijo vse gostilniske marnje o pravicnosti in morali, vsi nauki o tem, kako bi na svetu moralo biti, kar nenadoma izpuhtijo iz njihovih glav tudi vsa tuhtanja o njihovi brezprizivni koncnosti, o minljivosti vsega.
Le v tem usodnem trenutku so - krivi moritve - sicer zmozni ziveti cisto zares, tezava je tu kajpak le to, da je ze naslednji hip vse neizbrisno sfizeno, predvsem pa koncano, torej da je za vse drugo in drugacno ze nepreklicno prepozno. Igor Bratoz