Sladke pogačice

V zacetku pesnistva Toneta Skrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni nica, ni praznine. Motim se, tam je nic, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoci izrekanje. Toda v nasprotju s precejsnjim delom moderne poezije, ki je monoloska, je Skrjanceva poezija izrazito dialoska, pri cemer telo z drugimi telesi ne govori le s pomocjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi - naslov njegove nove pesniske zbirkeSladke pogacice ni izbran slucajno.
Besede v teh pesmih zato pogosto prihajajo s polja cutnega, in zdi se mi, da so tudi one telesa, cutna kot sleherno drugo telo. Zato je treba tudi z besedami ravnati skrbno - poezija Toneta Skrjanca je redkobesedna, povecini krajsih verzov, stavkov, pri cemer je marsikdaj ze en sam stavek lahko pesem, nanizani v daljse pesmi pa v bralcevem pogledu tkejo tekst, ki ima vse znacilnosti odprte strukture.
V njegovih pesmih se tako na isti ravni srecujejo opis, ki s svojo stiliziranostjo evocira daljnovzhodno liriko, izjave, ki se jim neredko na nevsiljiv, tipicno skrjancevski nacin pritakne usodnost ( »Samo polovica je podedovanega, / ostalo smo nasli sami. Tudi gostilno, / kjer na ulici pijes pivo« ( »Dom« )), tok misli, spominov ... Telo, katerokoli telo, nikoli ni stvar, ni golo in nespremenljivo obstajanje, je proces.
In kolikor telo vzpostavi razliko do nica in s tem omogoci izrekanje, je tudi podvrzeno casu. V novih Skrjancevih pesmih se zavest o minevanju zapisuje na drugacen, nemara bolj trpek nacin, kot se je do zdaj: »Tam, / kjer je bil vcasih moz / ali grb, je zdaj podoba / plavajoce zelve. / ... / Nekdaj / je bil cas pocasnejsi / od mene« ( »Denar« ). Toda to ni poezija resignacije, prej nasprotno: Skrjanceva pesem morda se nikoli ni bila tako prepricljiva, tako eroticna, tako telesna, kot je v pricujoci zbirki.
In tudi ko spregovori o izgubljenih, izbrisanih stvareh, ki jih ne najdemo vec, o njih spregovori na sebi lasten, odprt nacin. Ne, ne prodaja nam varljivega upanja, toda tudi ne tozi - preprosto je, tako kot so vsa cudovita telesa, o katerih govori in s katerimi stopa v dvogovor.