Satje

V Satju je nazorno - in privlacno! - povedana tudi vzorcna zgodba ne le slovenskega pesniskega modernizma, kot jo prepoznavamo cez desetletja. Izrisana je pot, ki se zacenja v destrukciji sveta in jezika, v hoteni ali spontani alogicnosti podob in povedi ter se konca v vnovicnem vzpostavljanju pomena (ce ze ne: smisla) jezika, v razumevanju pesmi kot vsebinske in estetske vrednote. Zelo malo namrec ostane »cistih« izhodiscnih modernistov, ki se - ce ne obmolknejo - do neskoncnosti ponavljajo; vecina po razdiralni fazi sestavi nov, pesnisko drugace presijan svet. Iz spremne besede Alesa Bergerja