Privajanje na svetlobo

Poezija vedno laze, dviguje strogi kazalec stari Platon; Hocevar ga mehko dopolni - to je zato, ker poskusa povedati, s kaksno svezino je njeno belo krilo plapolalo v vrocini. Ja, v Privajanju na svetlobo ne manjka takihle preciznih, pozorno izpisanih, predvsem pa slastnih, sugestivnih, eroticno brbotajocih podob. To bi kaksnega izmed bralcev utegnilo presenetiti, a nic hudega - novodosli eroticni motivi so slej ko prej presenetili tudi Hocevarjev lirski subjekt; takole namrec pravi v naslovni pesmi: Moje telo je zacelo govoriti francosko.
Precej slabo ga razumem, sploh ga ne dohajam in ne vem, kam gredo moje besede. Seveda, besede gredo po svoje, brez izjem takó, zivijo po svoje, govorijo po svoje, a - ce je poezija na nivoju - najdejo svojo pot do bralcev. In v Privajanju na svetlobo imamo opravka s poezijo na visokem nivoju. Ne vem, po kaksnih poteh, zavitih in ozkih ali ravnih in sirokih, bodo te besede, te pesmi prisle do vas, a koncati utegnete razorozeni: Hocevarjeva govorica je namrec vsa komunikativna, nasrseno abstraktne podobe so izgubile svojo nekdanjo domovinsko pravico, med verzi se skrivajo stevilni punch-lines tezke kategorije, oh, recimo od vseh zivljenj, ki jih ne zivim, je to najboljse ali pa, drugje, upanje bo prislo, bo, in v tem je tezava ali pa - ne, poiscite si jih raje sami, tako ali tako najbolj vzgejo v kontekstu.
Predvsem pa gre za atmosfero v zbirki, za obcutek, da je njen subjekt (in, kakopak, bralci z njim) sele na zacetku, da je prihodnost, proti pricakovanjem, se odprta, da se je komu (ljubljeni?, socloveku?, samemu sebi?) celo z oddaljevanjem mogoce priblizati. Nenavadno; tako tiha in introspektivna zbirka, pa toliko vetra v jadrih, tako malo teze v nogah. - Z mene se luscijo pesmi kot debele, umazane kaplje in ljudje odpirajo deznike, se Hocevarju zapise na nekem mestu.
Mislim, da se Privajanje na svetlobo najbolje bere kot plese Gene Kelly po Parizu. Brez deznika. (Goran Dekleva)