Premog

Sodobni slovenski pesniski liniji pod maksimo »umetnost nasih zivljenj« se pridruzuje tudi poezija v prvencu Petre Zupancic. Z belezenjem premikov na sahovnici zivljenja, nizanjem drobnih pripetljajev ustvarijo ti verzi minifilmcke custveno enega najbolj razburkanih obdobij zivljenja, to je dobe korakanja v slovesu od (zgodnje) mladosti. O stanjih duha govori v pris-podobah iz aktualnega prozaicnega sveta in tudi z reisticnim podajanjem objektov, ki zamenjujejo (stanje) subjekt(a).
Spominjanje postane z rudarkinim kopanjem >premog<, fosilno gorivo iz sedimentov (ze okamnele) preteklosti. Z vescino narejene pesmi, naj bodo poantirane v svoji kracini ali kot da maskirane z razvejanim gradivom, smiselno sestavljajo prvenec, ki poleg sveznja dobrih pesmi daje v branje se kopico verzov za pribelezenje. Na zacetku knjige subjektinja z otrosko prepricanostjo pravi, da je se vse naenkrat, a prav kmalu se celotav zamaje.
Glavnina tekstov namrec ugotavlja, da je svet tezko ulovljivih prehodov, razdalj in cakanj negotov, krhek, hkrati pa oster. Govorka belezi to stanje kot pri inventuri. Na mizo padajo izrezki iz nasih zivljenj. Med ukrocenim hotenjem po pojasnjenosti ali vsaj pojasnjevanju pride do sprijaznjenosti, opuscanja sle po razumevanju vsega. Slikanje zivljenja generacije (pogosta raba 1. os. mn.) je le pot do razumevanja individualnih zgodb v odtujenem svetu.
Prek drugega, prek izseljevanja iz sebe in odtihotapljenja, je pot do svojih zgodb, spominov in sebe (na takih mestih 1. os. ed.): Moja zalost je neudomacena zival, ki se vedno oponasa prah, pobrises jo in se spet nabere. V tej eksistencialno-ljubezenski knjigi je ljubezen vseprisotna, ceprav se o njej ne govori, ampak bolj o casu vmes. Lok, ki se vije cez pesmi, evocira razvoj dojemanja ljubezni kot srediscnega, cetudi izmuzljivega gibala.
Krivulja je vseskozi na strani upa, stremljenja k novemu. Zelja v svetu nenehno razvijajocega se jaza pa je vedno izmikanje koncnega. Subjekt, pa naj bo mnozinski ali edninski, zenski, je neenovit. Spiralno vzpenjanje k samospoznanju in samodojemanju povzroci, da je jezik nezadosten: prevajalec je ubit. Govorica je tako primorana raziskovati in prihajati do trenutnega stanja sebe prek definiranja dveh oprijemalisc, to sta obstoj (Obnavljati spomin pomeni zbirati dokaze, da si.) in lokacija (Obnavljati hiso pomeni scititi prostor, kjer si.), in prav zato je optimisticno realisticna.
Razvojna pot jezika se sklene v zakljucni Ki jih ni - z elipticno-enigmaticnim slogom naredi pomik, obenem pa odraza govorkino suverenost po prehojeni poti. Ce imajo ti verzi botre (Cucnik, Zupan, Skrjanec, Mustar), imajo tudi sestricne (Dintinjana, Pepelnik). In ce se v jeziku poezije prepleta in odzvanja vec sorodstva, je kot v velikih druzinah - bogatenje; le da ne pristanes v senci, temvec (ostanes) na hribu, saj: jabolka lahko letijo dalec od dreves, sploh ce je drevo na hribu.
Petra Korsic