Pojdi z mano

Tista, da pise Dusan Cater prozo za ljudi, ki sicer ne berejo oziroma ne bi brali, je itak ze ponarodela, ampak kako bolje kot s to floskulo zaceti zapis o knjigi, ki je v resnici bolj film kot mladinski roman ali kakor koli ze bo to delo literarno-zanrsko in knjigotrsko opredeljeno. Kot se je pred kratkim izkazalo v javni debati s svedskim pesnikom Larsom Gustafssonom , k temu hote ali nehote tezijo mnogi avtorji, saj je urednik enega od prevodnih izborov njegove poezije menda zelel dati zbirki naslov Pesmi za ljudi, ki ne berejo poezije, na kar je Gustafsson lakonicno pripomnil, da so to tako ali tako mokre sanje vsakega pesnika.
Sploh v Sloveniji, kjer je tako rekoc vec piscev kot bralcev domace literature. Veliko poklicanih, malo izvoljenih, skratka. A da se cim prej vrnemo k nasi prozi, bi veljalo citirati kar Charlesa Bukowskega, ki je izjavil, da pise poezijo takrat, ko mu primanjkuje inspiracije za prozo. In kot bomo pokazali, navdiha v tem romanu ni manjkalo. Gorazd Trusnovec