Otroka v jaguarju

Palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniske izmisljije. V svoji novi zbirki Ivo Svetina potuje v preteklost in na podlagi citata svojega profesorja dr. Dusana Pirjevca ( »Ko zdaj od casa do casa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, roze, travo in reko, ki tece pod hiso. In kakor takrat tudi zdaj vse zari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejsim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila jesen: jesen sredi poletja.« ) premisljuje o svojem zivljenju.
Drugi izvir pa ima pesniska zbirka v dveh delih, ki sta avtorja zaznamovala, v Longovem romanu Dafnis in Hloe ter Goethejevim epom Herman in Doroteja. Nekoc davno je Svetina napisal pesnitev v prozi Heliks in Tibija, katere osrednji del nosi naslov Otroka v jaguarju. Vse nasteto se je sestavilo v zbirko, ki je po avtorjevih besedah »oblita z nekim temnejsim leskom« , saj se mu v poezijo vpletajo stevilne reminiscence iz zasebnega, javnega in umetniskega ustvarjanja, ki jih skozi bogat metaforicen referencni svet svojega duhovnega obzorja na novo premislja, tako je nastala svojevrstna preslikava, palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniske izmisljije.