Opera buffa

Nedvomno je Tomaz Salamun nas najplodovitejsi pesnik. Njegove pesmi so prevedene v stevilne jezike. Z angleskimi prevodi ga nekateri uvrscajo celo med predstavnike ameriske poezije. Pa tudi zlati venec poezije na struskih srecanjih za zivljenjsko delo leta 2009 ima svojo tezo in pomen. Tomaz Salamun je postal del kanona, ko je leta 1993 v zbirki Kondor izsla njegova zbirka Glagoli sonca. V resnici pa so osrednje znacilnosti te pesniske govorice zakolicene ze v prvi zbirki Poker (1966): alogicnost, absurdnost, razvezana besedna igra, svobodna igra asociacij, ironija, nonsalanca, metafizika kot zastarel inventar, gibek, prozen jezikovni izraz in svobodna jezikovna oblika.
Morda bi si morali Slovenci Salamuna izmisliti, ce bi ga ne imeli. Ali bolje, ce se ne bi rodil in leta 1966 silovito, odmevno vstopil v slovensko literarno areno s sakrilegicno zbirko Poker. Z njo je odlocno pometel s tezko, ponekod zatezeno narodovo zgodovino in stereotipnimi samoopredelitvami Slovencev. Tea Stoka