Na predvečer spremembe

Cetrta pesniska zbirka Danice Krizanic Müller prinasa zrelo pesnisko govorico, ki se loteva eksistence v najsirsem pojmovanju. Iz te govorice veje avtoricino jasno zavedanje, da vsa­ka zivljenjska poteza raste iz prejsnje, toda ravno sprico spoznanja, da smo ljudje stvar nakljucij, le ena izmed kombinacij, se naseli v sedanjem trenutku; skusa se stisati in prisluhniti naravi. Naravne danosti si jemlje skorajda pohlepno, jih preslika vase, nato s pomocjo kolesja temeljne samosti, ki jo nosi v sebi, naravo procesira in izbljuva.
Pesmi Danice Krizanic Müller so tako zgolj na prvi pogled impresijske, toda v resnici impresija sluzi le za kuliso. Osrcje pesmi se poraja iz avtoricine refleksije, iz zivljenjskih spoznanj ali se lepse, uvidov, ki jih podeli z nami. Toda hkrati je potrebno poudariti, da temeljna odsotnost, ki je na delu v tej zbir­ki, avtorico ves cas oddaljuje od vsakrsnega mitomanstva ali drugace: cilj naravnega utelesenja nikoli ni ona sama, temvec pesem, ki naj bi na ta nacin postala kristalnejsa, spevnejsa.
Danica Krizanic Müller se na ta nacin v svoji zbirki predvsem uci ponizno sprejemati tisto, kar je, kar obstaja in kar diha.