Majhna pesem

Prefinjena haikujevska zbirka mojstra pesniske besede, ki z naslovom aludira na kratkost forme, je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sproscena, spontana v izbiri podob in kombinaciji besed, jezikovno inovativna, kompozicijsko zanimiva, saj vsak haiku ucinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del sirse zgodbe." Ta sirsa zgodba je zaokrozena v stirinajstih ciklih haikujev, ki nosijo pomenljive haikujevske naslove (naslovi so obenem haikuji), ki nakazujejo motivno-tematsko, pa tudi idejno zasnovo zbirke, ki je umesecna v zimsko pokrajino. Milan Vincetic v spremni besedi o zbirki med drugim zapise: »Zivljenje, pa naj bo zgolj biolosko stanje vsega zivega, je namrec kljub skoraj nepojmljivim znanstvenim dosezkom/presezkom se zmeraj zavito v koprene skrivnosti, ki pa niso le v domeni transcendence, temvec in predvsem primarnega obcutja nasih zaznav in cutil.
Josipu Ostiju narekujejo pesmi prav slednji senzorji, s katerimi preci do robov ontoloskih vprasanj, na katera odgovarja z izkusnjo (samo)spozna(va)nja.« Nedvomno gre za eno najbolj dodelanih "ljubezenskih" haikujevskih zbirk, ki izhaja iz bogatih pesniskih izkusenj Josipa Ostija, prodornega pesniskega duha, ki je igriv, iskriv, duhovit, globok in izrazito sporocilno in estetsko suveren.