Lepo in prav

Ana Svetel ze dolgo casa ve, s kaksnim naslovom bo opremljena njena prva pesniska zbirka. Se danes naju vidim: srecava se v baru in Ana pove, kako zalostna postane vsakic, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo zacne z »vse lepo in prav« , sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot pricakovanim »ampak« . Enkrat, se rece, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak. Zdaj je ta knjiga pred vami.
In ko boste segli po njej, boste ugotovili, da se je zgodilo ravno nasprotno. Lepo in prav je namrec knjiga, ki je svoj obvezni, prej zahtevani kot pricakovani ampak vzela za svoj glavni predmet. Lepo in prav je zbirka miniatur iz zivljenja. Iz zivljenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbezne cloveske naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji zacasnosti.
A to je zgolj prva plast. Led, po katerem hodimo in vemo, da je napokan. In da se bomo morali prej ali slej soociti s hladnim tokom, ki se pretaka pod njim. Ana Svetel in njena poezija namrec razumeta, da mora biti clovek vselej na prezi, da nobena bitka ni dokoncno izbojevana in da si je za ohranitev svoje clovecnosti treba prizadevati vsakic znova. Da je clovek bolj kot karkoli drugega odgovoren za moznost, ki je on sam, in da mora v neskoncnost poskusati, vztrajati, obupavati in poskusati znova.
Razumeta, da je red literature eden v nizu redov, ki jih natikamo svetu, zato da bi po njem gazili mehkejsega koraka, a to od nas neizbezno terja napor in prizadevanje. In da ni vedno lahko. Pa da ne bo pomote - to ni eksistencialno obtezena poezija, ki bi poskusala realizem iskati v odpovedi vsakrsnemu upanju. Je poezija, ki kljub vsemu, kar o svetu ve, in kljub vsemu, kar jo spravlja v negotovost, razume, da nobena teza in noben ampak nikdar ne bosta mogla prepreciti, da ne bi bilo vcasih samo neskoncno lepo.
In prav. Katja Perat