Kurc pesmi

Infantilni - kako naj recem drugace? - naslov te knjige zavaja: zdi se, kot da bi pesnik mislil, da je danes subverzivno, ce recemo kurc. Mogoce je kaj takega v slovenski katoliski provinci lahko mislila "sestdesetosmaska" generacija. Tomaz Salamun se je v nekem intervjuju pohvalil, da je prvi uporabil to besedo v slovenski poeziji - oziroma, da je prvi stal za njo. A ze Kostji Gatniku je bilo jasno, da to, ce recemo kurc, ni nobena subverzija.
V nekem njegovem kratkem stripu najbolj dolgocasen clovek na svetu pred smrtjo rece: "Ah, kurc, zivel sem pa le." V italijanski literaturi pa je v sestnajstem stoletju Pietro Aretino mirno rekel cazzo in to je zvenelo kot lepa in visoka italijanscina. Sicer pa je tudi na Slovenskem o besedi kurc pisal ze Linhart in ni mislil, da je to subverzija. Naslov te knjige je torej najbrz napaka. A Vrecar ima o napakah svoje mnenje.
"Le v napaki najdemo zametek popolnosti." V tem pa je, kot bi rekel Rilke, na katerega pesnik aludira v isti pesmi, ze zasnovano nekaj resnega. Odpremo knjigo in si mislimo, da bo glede na naslov sledilo nekaj, kar bomo odpravili kot infantilisticno prepotentnost na prvo zogo, potem pa se v nas - med verzi, za katere se zdi, da ustrezajo takemu pricakovanju - nepricakovano zarezejo verzi, ki jih moramo vzeti resno.
Ce danes vse vec slovenskih pesnikov v svojih pesmih po intenzivnosti odnosa do zivljenja spominja na cloveka, ki ga je v omenjenem stripu ovekovecil Kostja Gatnik, Vrecarja zagotovo ne moremo steti v to kategorijo. Vrecar se kot clovek in pesnik v svoji skrajni obcutljivosti resnicno giblje po robu. Kot mi je napisal v pismu: vztraja "kot vrabec, ki je prebolel zelo belo zimo". Vrecar je eden redkih slovenskih pesnikov, ki se v clovekarskem svetu resnicno pocuti tujega.
"Macji pesnik", kot o sebi napise v eni od pesmi. Za Vrecarja se poezija ne dogaja samo za ljudi. Drugo pesem - eno najlepsih v knjigi - naslovi Raje imam macke kot pa ljudi. V tej pesmi, posveceni mrtvi macki Khalo, pusti, da je ob bitju, ki ne komunicira z besedami, postavljen pod vprasaj smisel besed in da se pod neznostjo macje sape zdrobi ves svet. Zaradi takih verzov Vrecarjevo poezijo vzljubim kljub mnogim drugim verzom, ki jih ne morem razumeti drugace kot besedni balast.
"Vedo, da je vsebina zalostna, / ne prenesejo pa njenega veselega obraza." Ah, seveda: ko Vrecar v naslovu napise kurc, pravzaprav misli cazzo. Zadaj je nostalgija po italijanski renesansi in dvojezicna izkusnja italijanskega sonca. "Esiste una sola lingua, esiste?" (Tomislav Vrecar.) "Sono guarito ... in grazia dell' aver fatto in modo mio, cioè non aver usato un cazzo di medicamenti." (Leopardi.) Miklavz Komelj