Kamendan

Avtoricini liki, naj bo njihova zgodba taksna ali drugacna, vselej bivajo v okolju premikanja, drsenja. Prehajanja. Tranzicije, bi rekli z uveljavljenim medijskim besednjakom. Stabilnost je lahko le fantazma, objekt pozelenja. Vendar zato se niso obsojeni na tragicno obcutenje sveta; ta svet, svet prehajanja, je edini, ki ga imajo, veliki ideali pa natanko to, kar so: zgolj in samo ideali. Raznoliki Baricini liki se zavedajo te svoje omejitve, ne skrivajo je, prostor zase in za svoj presezni uzitek iscejo v majhnih, dosegljivih stvareh.
Vstajenje se zacne zelo deklarativno, kot zgodba in majhna zgodba hkrati: Pripovedujem ti zgodbo o Otu. Cisto navadna zgodba je to, v njej ni nic velikega, nic posebno pomembnega se ne zgodi. Suverenost pisave teh zgodb daje prepotrebno (skromno, omejeno, pa vendar obstojece, bi rekli teoretiki postmodernega stanja) dostojanstvo tudi njihovim likom. Andrej Blatnik