Jutranji opoji

Vstajal je zgodaj, se pred zoro. V svoji senzibilnosti je zaznal najmanjse spremembe v svetlobi, ki jo je strast no pricakoval. Ni imel slabe navade, da bi polezaval. Kar izstrelil se je iz vodoravnega polozaja, odprl okno, se naslonil na polico in globoko zadihal. V mislih je uredil zmedo svojih sanj, ki so pomeni-le enega od izhodov iz utesnjenih razmer. Mar ni v njih potoval, kamor je hotel? Kaj ni v njih videl planin, jezera in sonca, ki so mu bili v ozkem prostoru nedostopni? Nato se je usedel, skrbno zlozil drobne listice in se lotil pisanja.
Misli so bile jasne, kristalne, polne svetlobe in brezmejnega prostora, kot da se sredi zvezd ziba na luninem krajcu. Jutranji opoji prinasajo sedeminpetdeset kratkih zgodb o vsakdanjih srecanjih in nevsakdanjih prizorih, ki jih avtor osvetljuje pod nadvse nenavadnimi koti. Junaki zgodb so posamezniki, ki zasledujejo le-poto in svobodo, a na svoj tihi, nevsiljivi, skorajda po-eticni nacin. Pogosto so posebnezi in obstranci, »saj ljudje, ki kaj mislijo, se vedno znajdejo v izgnanstvu« , med njimi so revolucionarji, modreci, zaljubljenci in ucenjaki, pa tudi povsem obicajni ljudje, ki v prav posebnem trenutku osebne zgodovine presezejo svoj stari jaz ali se z modrostjo odzovejo na zagate svoje okolice.
Nemalokrat so vizionarji, ki vidijo nov druzbeni red, ko bodo dobrine prosto prehajale med ljudmi, brez avtoritarnih uradov, »v evangelijskem duhu, v njegovem najlepsem delu« . Ne vodi jih zavist, ki je usmerjena navzven, pac pa resnicoljubnost, ki vodi navznoter, v iskanje vedno novih moznosti. Ceprav so glede na starost, spol, druzbeni polozaj in poklic karseda raznoliki, jih povezuje nekaj, cemur bi s po-mocjo besedisca psihoanalize lahko rekli pogum za individuacijo.
Kar jih poganja, je zelja postati svoj. Ko vstopamo v te zgoscene, bistroumne zgodbe z lastno prtljago custev, spominov, uresnicenih in ne-uresnicenih zelja, je, kot bi udarila tista znamenita kafkovska sekira, ki razbije ledeno morje v nas. Tako se skozi branje prebujajo globoko zakopana obcutja, notranji prostor pa se siri, da zaobjame dotlej tuje in nepoznane misli in poglede. In morda nas zato med branjem pogosto presine tisti svetli obcutek, da so se mogoca pristna srecanja, da »se nastajajo prijateljstva v negotovem, na smrt obsojenem svetu« .