Happyendi

Intimen zapis iz zivljenja slovaske intelektualke in disidentke je roman v pismih o zenski v zrelih letih, ki predano in ljubece skrbi za moza po mozganski kapi. Moza, ki je nekoc predaval o slavnih filozofih, vse od Hegla do Foucaulta, zdaj pa ne zmore presteti prstov na eni roki. A Blazková te usode ne objokuje, tudi samopomilovanje ji je tuje, svojega ljubega neguje kot Pticka, Dusico, Otroka, nastopa kot njegova zascitnica pred krutim zunanjim svetom njunega skupnega doma v Kanadi, ki sta si ga morala ustvariti dalec stran od rodne Bratislave. Skozi pisma, ki jih posilja prijateljici Evi, se potopimo v pripoved o nekem resnicnem zivljenju, polnem prevratov in tezkih trenutkov, pa tudi neskoncne lepote, humorja in volje do novih happyendov. Iz besedila: Napolnila sem cajnik z vodo in ker me je tista jezi baba resnicno razkurila, sem si rekla, da se bom, njej navkljub, veselila.
In sem se: prvic, da sploh imam cajnik, celo kuhalnik; drugic, da nama voda bogato priteka direktno iz pipe in je dobra tudi za pitje (ceprav veliko ljudi za vsak slucaj kupuje izvirsko vodo); tretjic, da bova pila caj v najinem dragem Guelphiju, ki sicer ne lezi ob Donavi, pa niti v Ruandi ali Somaliji, niti v Ugandi ne. Vse to je po moje dovolj velika sreca, dokaj sprejemljiv happyend; toliko bolj dragocen, da se z njim, morebiti, tisto zadnje poglavje zaenkrat se ne konca. Zivimo, Evi, zivimo! Iz spremne besede Jane Cvikove Ko zenska pise zenski: Bolezen in smrt bliznjega cloveka boli, jezi, utruja, omogoca spravo, priklice spomine.
Spreminja utecene nianse odnosov, sprevraca vloge in stalisca. Uci nas strahospostovanja pred minljivostjo spomina, intelekta, polozaja. Vendar nas uci tudi to, koliko tega prenese krhka nit razmerja. Jaroslava Blazková pise. Pise pisma, pise zgodbe. Tokrat pise brez zascitne mrene konfabulacije. Pise svojo osebno zgodbo. V klasicni literarni obliki »romana v pismih« nam omogoca vpogled v svoje zivljenje.
Nismo vec samo bralci in bralke; med branjem knjige postajamo prijatelji, prijateljice. Ponuja nam odlomke svojega zivljenja in nas fascinira z neumorno naklonjenostjo do zivljenja v vseh njegovih navadnih in nenavadnih oblikah. V njenem podajanju je celo najbolj obicajen dan vreden podozivljanja, vsak end dobi se eno priloznost, da postane happyend, h kateremu spadajo tudi humor, poln ljubezni, zacinjena ironija ter topla slikovitost.
[...]