Gluha soba

Gluha soba je, kot beremo v slovarju, izoliran in zasciten prostor, ki se v bolnisnicah uporablja za osamitev okuzenih bolnikov in za intenzivno terapijo, najpogosteje pa je to prostor, namenjen snemanju, s posebno oblogo, ki sciti pred hrupom in dusi nezeleno odmevanje. Tako zgodbe, zbrane v tej knjigi, prisluskujejo neslisnemu glasu, fantomskemu odmevu, sumenju v usesu, kot bi zares odmevalo samo v nas.
Gluha soba je veselo oznanilo iz krasnega novega sveta, ki nam ga je predstavil Huxley, pa vendar povsem drugacnega, ki ga obicajno oko se ni videlo, ceprav so njegovi obrisi in sence vedno bolj razvidni; pripovedovalsko ocisce je zamaknjeno, a skrajno izostreno, in natancno ter dosledno popisuje notranji svet junakov tukaj in zdaj. To so velicastne podobe iz sanj, o katerih nam je nekoc ze porocal Cankar.
Se vec, pripovedi, ki nam jih mojstrsko ubeseduje Mojca Kumerdej, niso zgolj pisateljsko dovrsene, ampak so s svojim sporocilom, uvidom in korenitostjo tudi preroske. Pisateljica nam v svojem brezkompromisnem pisanju, ki razkriva grozo in sanje, podaja kodiran kljuc do nebes in pekla, ce se pri tem spomnimo samo velikega Emanuela Swedenborga. Mojca Kumerdej je izpisala pretresljivo, tudi srhljivo in strasno knjigo, a nenavadno globoko in lepo, kot bi nas vabila in opogumljala, naj nas ne bo strah vsega novega, hkrati pa pred nas postavlja najvisjo zahtevo, kako ohraniti lepo in dobro v cloveku.
Lov na duse se je zares zacel. Prvo porocilo je ze tu.