Glanum

Brati poezijo Andreja Medveda je kot vreci pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temvec tudi del daljsega niza, nekaksne pesniske meditacije. Ko puscavski pesek zavrtinci cas, se zacne Medvedov pesniski govorec vracati v casu in prostoru proti neki odlocilni izkusnji, ki daje vsaki njegovi zbirki nekoliko drugacne poteze.
V Glanumu jih doloca intimna mesanica ljubezni in minljivosti na lovu za trenutkom dozivete - ne pa se povsem razodete - skrivnosti. Glanum - anticno rimsko mesto v danasnji Provansi - v Medvedovi zbirki predstavlja casovno vozlisce, v katerem se stikajo razlicne zgodbe, uzrte skozi optiko govorceve lastne izkusnje. Spoznanje o minljivosti obseda prebivalce mesta in zivali, ki zdijo v zavetrju limonovih nasadov, pravi Medvedov govorec pod krinko nakljucnega opazovalca, v resnici pa znanega prisleka, ki tako skozi cas opazuje predvsem samega sebe.
Ko se namrec vzivi v pozabljeno anticno mesto, s tem ne ozivi zgolj vrveza njegovih nekdanjih prebivalcev, temvec se poskusa oprijeti tudi svoje lastne preteklosti in skozi njo osmisliti svoj obstoj: Da jutro, spet, za vekomaj, odstre pomladni dan v ljubezensko obljubo. Toda, konec koncev, Medvedov govorec ve, da bi vsa pokrajina, ki se pred njim suho razpira, brez njega ostala neposeljena: on, spotikljavi pritlikavec, je pokrajino napolnil s casom in cas s pokrajino.
In ve, da zal nicesar od tega ne bo smel ali mogel odnesti s sabo - razen seveda elegicnega spomina na pridobljeno sreco in trenutka, ki mu ga je bilo dano se enkrat podoziveti. A tudi to je ze spominjana pozaba srece ... Andrej Hocevar