Ej!

Iskrena, neposredna, sveza, zanimiva lirika, za katero v eni od pesmi pravi: "To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprasam: Prides na caja?" Katja Plut v sebi zdruzuje vse, kar se zdi navidez nezdruzljivo: modernisticno formo, zametke postmodernega dojemanja sveta brez velikih zgodb, enoznacnih resnic in vrednot ter trdni, antropocentricni, vedno prisotni in s tem tradicionalni lirski subjekt, ki je se vedno sredisce in torisce njenega pesnistva.
Razlagati si jo je mozno z najrazlicnejsih stalisc in gledisc, ki se med seboj veckrat spodbijajo, kar je spet pokazatelj poeticne neenoznacnosti. In spet prav zato lahko izzveni gornje interpretativno razpredanje celo preuranjeno, saj bo za temeljitejso analizo potrebno pocakati na nadaljnje poteze avtorice. Te bodo tudi pokazale, ali je sploh mozno se nadgraditi doslej prikazan razvojni pesniski lok in kako bo na Katjo vplivalo (v izrazu sicer vulgarno, a vendar tako iskreno) spoznanje iz znacilne pesmi: PIZDA, ODRASLA BOM.
Se morda v tem vzkliku skriva zavedanje konca vsakrsnih mladostnih iluzij in napoved necesa novega? Pustimo se presenetiti. Do takrat pa ostaja lirika Katje Plut iskrena, neposredna, sveza, zanimiva in s tem svojevrstno ogledalo zacetku novega tisocletja. Za konec se nam kot bralcem tako kar same ponujajo besede (To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprasam:) / Prides na caja? Tomaz Koncilija