Antahkaran in drugi obrazi lepote

Antahkaran je pojem stevilnih pomenov, vsem pa je skupno, da ponazarja nekaksen (mavricni) most, bodisi med fizicnim in dusevnim, bodisi med razseznostjo uma in njegovo transcendenco, oziroma umom in tako imenovanim visjim umom. V prvencu mlade pesnice, ki je omenjenemu pojmu v naslovu pridodala se druge obraze Lepote, vstopamo v pesniske svetove, v katerih se pesnica komaj zaznavno dotika stvari, spet drugic s skrito mocjo nagiba gore daljnih pokrajin, ali pa poglablja reko in ulice domacega mesta.
Ko vstopa, ne prestopi praga, ker med zunanjostjo in notranjostjo ni razlike in ker je visina in locljivost razdalj nevidna in neotipljiva. Tudi zato se bralec s svojim »bralnim obzorjem« in svojo »bralno zgodovino« ne dotakne tega nenavadnega in skrivnostnega pesniskega sveta, ampak je pesem ta, ki mu s svojimi prsti skoraj brezcasna seze skozi kozo, se preden je prebrano sploh ponotranjeno.